SPREJEMANJE DRUGACNOSTI

Danes sem spet zajadrala na MON in se ze takoj ustavila na forumu CP. No, naprej sploh nisem prisla, nimam casa.
Sem pa obudila spomine na kolonijo v Elerjih. Pravzaprav me je ravno vceraj klical G., da je naslednji 'podaljsani' vikend spet srecanje nas vseh v Elerjih. Prav hudo mi je bilo, ko sem morala povedati, da s Saro ne utegneva:( Namrec, v cetrtek in petek naju caka pregled pri psihologinji.

No, spomine mi je obudil tale prispevek gospe Marije, ki nam je takrat tudi predavala. Vedno znova ugotavljam, da zna ona potrditi moje misli in moja dejanja z besedami, ki jih sama nikoli ne znam opisati.
Torej, najbolje, da si preberete sami, ce tudi vas zanima:) Tema je o sprejemanju otroka, ki je drugacen in kako to drugacnost predstaviti drugim.


Zato ne bom "nasvetovala", temveč bom le razmišljala ob tem Vašem vprašanju in mogoče Vam bo ta informacija malce pomagala pri tej, nič kaj hvaležni, nalogi.
Sorojenci so velikokrat kompas sprejemanja drugačnosti v družini in nas s svojimi vprašanji prisilijo, da moramo ven iz varljivega upanja, da bodo razlage dobili drugje ali pa bodo kar nekako razumeli.
Žal je razlaganje otrokove drugačnosti tesno povezano s sprejemanjem otroka in vedenjem celotne družine (tudi razširjene) v odnosu do otroka in okolja. Ključni tukaj so starši. Vse prevečkrat delujejo le v smeri popravljanja otrokove drugačnosti (in vsaka terapija je prav to) in ne sporočajo dovolj okolju, da je otrok zanje sprejemljiv tak kot je, tukaj in zdaj in ne šele, ko bo npr. hodil, bo uspešen v šoli. Zavedam se, da rehabilitacija otroka mora potekati, a ne sme "povoziti" sporočila, da je tak kot je v tem trenutku tudi povsem sprejemljiv.
Pri otrocih s CP je percepcija (zaznavanje) motena in njeno razvijanje mora biti načrtovano ter ne poteka avtomatično kot pri otrocih, ki teh težav nimajo. Barvanje čez črto je npr. nekaj, kar je posledica poškodbe možganov in je pri nekaterih otrocih dejstvo, tako kot je dejstvo, da imamo rjave oči in ne modrih.Telovadba (fizioterapija) je mogoče le podpora vzdrževanju stanja in ni ne recept in ne garancija, da bo otrok s težjo gibalno oviranostjo hodil. To je dejstvo in nič ni drugače, če ga zavijemo v celofan in damo pentljo - le otroke večkrat zbega.
Lahko se veliko pogovarjamo o tem, kaj otrok ne zmore; lahko pa več o tem, kaj zmore - to je naša izbira. Hkrati pa se moramo zavedati, da naše predstave o otroku in o tem kaj naj bi bil, temu istemu otroku jemljejo najpomembnejše kar ima, njegovo otroštvo.
Samosprejemanje je nekaj kar gradimo z vzgojo in našim odnosom do okolja. Današnja družba res vse bolj sporoča nesprejemanje, saj zlepa nisi dovolj dober, na vsak način je treba uspeti, biti najboljši. To pa je večkrat v nasprotju z eno od temeljnih potreb vsakega človeka, ki je najbolj izrazita prav v otroštvu: biti hoten, želen, sprejet. Tu gre za otrokovo pravico, da je navzoč na tem svetu, da je sprejet od svojih staršev in drugih.
Otrok ne potrebuje zbeganega očeta, ki ne ve kaj bi z njim in raje veliko dela, ker mora družina preživeti. Otrok ne potrebuje zaskrbljene in ambiciozne mame, ki ga želi predvsem spreminjati. »Vsak otrok je že človek in ga ne bomo šele naredili mi starši«, pravi Janusz Korszak.

Če bomo sprejemali mi sami, kot starši, svojega otroka takšnega kot je z malo začudenja in občudovanja in bomo lahko načrtno vsak dan sledili najpomembnejšemu prepričanju, da lahko nadziramo le svoje odzive na vedenje drugih in niti slučajno ne moremo nadzirati druge in njihovo vedenje. Ni garancije in recepta, ki bo preprečeval, da otroci ne bodo kdaj prizadeti zaradi svojega stanja. A če vanje verjamemo in svoje zaupanje sporočamo, če smo jih naučili, da njihovo počutje ni odvisno od vedenja drugih, ampak od njihovega odziva, smo ustvarili pogoje za sprejemanje samega sebe.
To ni lahka naloga in najprej se moramo vprašati ali sprejemamo mi sami sebe kot starša otroka, ki je drugačen.Torej gre za proces, ki naj bi ga začeli zelo zgodaj v otroštvu in vodili skozi otrokovo odraščanje in tega ne moremo skrajšati le z enkratnimi "primernimi" besedami v odgovorih na otrokova vprašanja in dileme.
Torej če povzamem, kaj naj bi kot starši naredili:
> RESNIČNO SPREJMEMO OTROKA IN NJEGOVO DRUGAČNOST
> OZAVESTIMO IN SPREJMEMO SPREMEMBE V DRUŽINSKI DINAMIKI
> S PRIMERNO VZGOJO GRADIMO OTROKOVO INTEGRITETO
> SPODBUJAMO OTROKOVO SAMOSTOJNOST IN SODELOVANJE.