Ali veš ?




Ali veš, da če nekomu zavidaš, to pomeni, da ti je ta oseba dejansko všeč?


Ali veš, da imajo tisti, ki na prvi pogled izgledajo zelo močni, v bistvu zelo občutljivo srce in so zelo ranljivi ?


Ali veš, da tisti, ki vedno branijo druge, v bistvu rabijo nekoga, ki bo branil njih ?

Ali veš, katere tri besede je najteže izreči :

Ljubim te, Oprosti mi in Pomagaj mi

Ljudje, ki jih izgovorijo, to resnično potrebujejo in občutijo moč teh besed. To so ljudje, ki jih moraš spoštovati in ceniti.


Ali veš, da ljudje, ki drugim delajo družbo in drugim pomagajo, v bistvu sami potrebujejo družbo in pomoč?



Ali veš, da so ljudje, ki nosijo rdeča oblačila, bolj samozavestni?



Ali veš, da ljudje, ki nosijo rumena oblačila uživajo v svoji lepoti?


Ali veš, da želijo ljudje, ki nosijo črno, ostati neopaženi in potrebujejo tvojo pomoč in razumevanje?



Ali veš, da se tvoja pomoč drugim vedno vrača dvojno?

Ali veš, da ti tisti, ki te najbolj potrebujejo, ne pomenijo ničesar?


Ali veš, da je lažje napisati nekomu, kaj čutiš, kot pa da bi mu to povedal v obraz? Ampak ali veš, da te besede pomenijo veliko več, če jih poveš v obraz?


Ali veš, da so stvari, ki jih je najteže narediti ali povedati, vredne več od najdražjih stvari, ki jih lahko kupiš z denarjem?

Ali veš, da boš gotovo dobil vse tisto, za kar boš lepo prosil?


Ali veš, da lahko uresničiš vse svoje sanje, da se lahko zaljubiš, postaneš bogat, ostaneš zdrav, če verjameš v svoje sanje. Presenečen boš, kaj vse si sposoben narediti.


Ne verjemi vsemu temu, kar si prebral, dokler tega ne izkusiš sam. Če poznaš koga, ki potrebuje nekaj od prebranega, mu ponudi svojo pomoč in videl boš, da boš dobil vrnjeno dvakratno.





ALI VEŠ, DA LAHKO VEDNO RAČUNAŠ NAME? KADARKOLI IN KJERKOLI ME POTREBUJEŠ , POKLIČI ME IN S TEBOJ BOM!!!

Nekoč bomo spremenili svet, morda ga že spreminjamo! ŽOGICA je sedaj v tvojih rokah ... Če bi vedeli, da bo jutri konec sveta, bi bile 24 ur vse telefonske linije, vsi e-maili polni sporočil: " Žal mi je, ker sem te prizadel.", " Oprosti mi ", " Rad te imam ", " Zelo te spoštujem ", Pazi nase " ali " Vedno sem te imel rad, a ti tega nikoli nisem povedal ".



Tole sem danes dobila via email. Super je, ko se zazdi, da nekdo vcasih tocno ve, kaj potrebujes.
Posiljatelj se tega ne zaveda, a se mi zdi, da to kuje usoda. Le-ta poskrbi, da dobim tak star, zaprasen, ze stokrat prebran mail ravno sedaj... Ko pac potrebujem nekaj teh vrstic, da dvignem glavo:)

In super je, hvala Tebi, ki si mi to poslala!
Sedaj pa hitim, danes pisem nekaj prosenj za sluzbo, jutri pa kmalu vstajamo.
Gremo na Brezje zegnat avto. To mi ful pomeni, ceprav obozujem voznjo... Nekako mi da to verjetno se dodatnega angela varuha na cesti, ker pred cesto imam pa nek cuden respekt... Ali pa ne vem, samo ze tako dolgo je, odkar se odpravljamo na ta zegen. Je hudo pricakovan, pa posledicno tudi kosilo zunaj:)

Aja, danes smo bile pri bratrancu K. na rojstnem dnevu z zamudo. Sedaj komaj cakam, da bomo praznovali pri nas, saj sem poleg vseh norih idej dobila se nekaj svezih, ki so dopolnile sladko pricakovanje:)
Tako imam pod streho ze prakticno vso okrasitev in postrezbo. Se vedno pa je dobrodosla vsaka ideja, mogoce za drugo leto. Kako pa bo letos, naj ostane skrivnost:)
Se malo, pa bomo kar vsi starejsi!

papa

Ko jo boš želel videti, te spet ne bo.
Ne maraš je, ker ne preneseš mene.
Pa je niti ne poznaš, nedolžna je.

Nekoč jo boš morda želel spoznati.
A ona bo odšla.
Vprašal se boš, zakaj te ne mara?

Odgovor je enostaven:
Ti si jo naučil oditi, ti si jo naučil mržnje.

Ona pa se sedaj sama uči živeti.
Brez tebe.

KO SE TI ZAMAJEJO TLA POD NOGAMI...

...SE PRIMI ZA NEBO!

Danes bi lahko pisala o marsicem. Imam toliko za povedati... No, mogoce bom natresla nekaj drobtinic, mogoce se bom pri kateri na dolgo ustavila, mogoce bom na katero slucajno pozabila.

Torej, zacela bom pri aktualnem. Zunaj stalno dezuje, ceprav ne mocno. Na sreco, hvala Njemu tam zgoraj, da nam ljudem daje cas da vedno znova popravljamo svoje napake.
Torej, napake. Danes sem se velikokrat vprasala, ce sem cudak. Cudak v pravem pomenu besede. Namrec, sploh v odnosih z drugimi se vcasih zalotim, da mi je kaka reakcija sila cudna, a vedno na koncu pristanem na trditvi, da ima drugi prav in da je tisto najverjetneje v redu in da jaz cudno razmisljam.


Natresem primercke:
Voznja. Sebe imam za ok voznico. In tudi drugi se ne pritozujejo, pravzaprav sem od kar nekaterih 'dobrih moskih voznikov' ze dobila kompliment. Torej, kje je tezava? Ker sem na zacetku svoje vozniske kariere enkrat fino zbila svojo petko (zapeljala v avtobusno postajo), sem pri nekom dobila vecno stampiljko, da ne znam vozit, da nimam refleksov in da sem furjasta. In ta vecno kar traja in traja, vtisa pa ta oseba ne spremeni za nic na svetu. Z mano se boji vozit. In kadar kdo pred mano na hitro zabremza, ce kdo skoci na cesto, se v avtu slisi krik in: 'Petra, dej reagiraj! Ti se sploh ne ustrasis, sploh nimas refleksov, sploh ne zabremzas...'
V resnici zaviram, a ne na silo. Ni mi ravno prijeten obcutek zganjanja panike sredi ceste, meni pac samo zelo potiho zastane dih. In ne maram bremzanja v stilu, da vsakdo samo caka, kdaj bo poletel skozi prednje steklo.
Reflekse pa imam, precej dobre in tudi odreagiram hitro, a za nekoga presenetljivo mirno.
Pa se sprasujem, bi bilo bolj normalno, ce bi zakricala? Ce bi zabremzala tako, da se do konca zategne varnostni pas?


Druga stvar je Sarin vrtec. Na zacetku sem bila vsa navdusena. Potem sem se zacela sprasevati, ali tam sploh kaj pocnejo, se sploh kaj igrajo, bodo sploh kdaj kaj risali, ustvarjali, peli? Namrec, do danes sem imela obcutek, da cel ljubi dan samo posedajo, mirijo soncke in se crkljajo. To bi lahko Sara pocela tudi doma pri prababici. In danes je tudi tetkica spoznala vrtec in Sarina varuha. Pa ni bila prav nic navdusena. Cisto v vsaki stvari je videla samo negativo. Prepricevala je nisem, iz enega samega razloga: za ta vrtec sem se odlocila jaz, ker mi je ok. Vsaj ob vpisu mi je bil. Sedaj pa jim pac dajem cas, da se izkazejo. Nekaj pa ja morajo delat tiste dolge ure! No, vsaj ko sem jaz delala v vrtcu, je bila vsaka minuta zapolnjena in mali mozgancki niso prav nic pocivali. Glede na to, da so v tej skupini ti mali mozgancki se posebej potrebni 'miganja', mi ni cudno, da razmisljam v to smer, da bi morali kaj bolj dorecenega poceti. Ali pac?


Tretja stvar pa sem jaz sama. Menda grda nisem. Ma ne, celo lustna sem:) Sam noben se mi ne upa tega povedat (noben dolocen osebek). In tu nastane problem, da jaz potem s svojimi vedno aktivnimi mozgancki sebe spravljam v nic. Rada imam ljudi in druzbo, ampak zenska druzba je zame vcasih prevec naporna. Namrec vsaka je zase lepa, to je verjetno posledica samozavesti. Jaz pa gledam druge in one so mi vse lepe, in to jim povem. Pa jim dvignem tisti ego. Nikoli pa meni nobena ne rece, da sem tudi jaz videt v redu. Zakaj ze?
Zakaj sploh razmisljam o tem? Enostavno zato, ker sem bila vedno oseba, ki je stalno spreminjala mnenje o drugih. Vsakemu dam tisoc in eno moznost, da mi pokaze svoje dobre lastnosti, ce zeli. In nisem se opazila, da bi kdaj ustvarila o nekom mnenje na podlagi mnenja drugih. Rada spoznam cloveka, vsakega posebej in si sproti delam vtis. In nekatere ljudi se hitro spozna, druge bi lahko spoznavala celo zivljenje. Nekateri te stalno opominjajo na svoj karakter ali na to, kako jih opisujejo drugi. Drugi ti prepustijo proste roke, veliko domisljije in mnenje si lahko ustvaris sam. Prvi so razocarani, ce jim kdaj reces, da tebi se pa ne zdijo taki, kot se sami opisujejo. Drugim je vsako mnenje dragoceno.
Jaz nekako spadam med slednje. Sama se namrec se nisem zalotila, da bi se nekomu opisovala z besedami, ali pa da bi vzela za sveto, kar kdo pove o meni.
Vedno se opisem s svojimi dejanji, kaj imam rada, kaj pocnem in kaj me zanima. Potem pa si misli svoje, ce zelis. Vsako pohvalo sprejmem in kritiko vzamem kot priloznost, da postanem boljsa.
Seveda me zanima, kaj si moji bliznji mislijo o meni. Ravno tu je razlog, da mogoce lahko kaj spremenim, kaj novega spoznam o sebi ali pa da, enostavno zvem, kdo sem. Mogoce, da poudarim svoje dobre lastnosti, malo zakrijem hibe.
No, pa sem ze izpadla kot freak, ker se oziram na mnenja drugih. Je res to tako slabo?


Cetrta stvar pa je moje nebesno znamenje. Sem tehtnica. In kako hudica naj se jaz kaj odlocim?
Nekajkrat v zivljenju sem ze ugotovila, da res niham. To ugotavljam tudi sedaj.
Namrec, danes sva z mojim zdravnikom sklenila 'dogovor', da se do novembra odlocim, ali grem na operacijo ali ne. Ce ne grem, bom se naprej po malem santala, bolecina bo ostala, in kar je najslabse, se naprej bom cakala, ce se bo kost izvolila zarasti. To cakanje lahko traja, tu se verjetno ne govori vec o mesecih, ampak letih. Vsaj sodec po tem, da se v 15. mesecih ni zgodilo nic 'dobrega' s to kostjo.
V primeru, da grem na operacijo, izkoristim moznost vecjega upanja, da bo bolje. A tu ni garancije, da se bo hitro zarastlo. Ni garancije, da bo to resitev. Ni garancije, da se ne bo spet zavleklo. Je pa dejstvo, da dokler se ne bo zarastlo, bom na berglah. In dejstvo, da bom spet vsaj en teden v bolnici. In dejstvo, da zaradi ponovne rehabilitacije spet 'izpadem' iz predavanj, postanem popolnoma nemobilna, nezmozna skrbeti za Saro in, kar je najhuje, postanem odvisna od drugih.
Ce bi bil zdravnik na mojem mestu, bi se malo pocakal. Na podlagi tega, da hodim, nosim 'solncke', pravi, da mi gre kar dobro. Tetkica ne pravi nicesar. Teta pravi, naj grem na operacijo.
In jaz? Nimam pojma, kaj naj naredim. Ce cakam, grem lahko v sluzbo, sama skrbim za Saro in si pocasi uredim zivljenje. Ce grem na operacijo, pa bom spet obremenjevala druge s sabo in Saro. To mi je najhuje. Mogoce se v operaciji res skriva zdravje, a meni je hujsa misel, da bom tako sebicna, da bom poskrbela zase, ceno pa bodo placali drugi. Namrec, nikomur ne bo ravno 'spotoma' peljati Sare v vrtec, spet se bodo morali mnogi prilagajati Sarinim potrebam, terapijam, pregledom. Zame je to mucna misel, grozna slaba vest in nenehno ocitanje, da sem sama nezmozna in nesposobna.
Na drugi strani pa je ocitanje, da svoje zdravje zrtvujem, ker imam sicer slabo vest zaradi obremenjevanja.
Sem tudi tokrat izpadla cudak?


Se zadnja stvar pa je, da sem najverjetneje neumna.
Ko Sara zvecer zaspi, me najprej caka posoda v koritu, vedno caka kup perila na likanje, metle se tudi bolj malokrat dotaknemo (zaradi premalo obiskov). Sara ze tako zaspi okoli devetih. In jaz si enostavno ne privoscim, da bi se usedla na kavc, pred TV in en vecer presedela tam in buljila v ekran.
Enostavno me muci obcutek, da sem dolzna doma biti gospodinja. Zakaj? Saj se je stanovanje delalo v zadnjih dveh mesecih moje nosecnosti, ko sem naznanila, da bom z detecem zivela tu. Od takrat naprej me daje slaba vest, da so se matrali zaradi mene in da moram sedaj nekako 'povrniti'. Saj ne, da vse naredim jaz, se zdalec ne. A najbolj sem mirna, ce lahko naredim kar cimvec, da nebi bili obremenjeni drugi. Saj konec koncev naj bi tu zivela jaz, drugi pa zelo pocasi ze capljajo drugam... Sem zato cudna? Saj namrec vsi umazemo posodo, perilo, vsi koristimo vse, samo jaz pa zivim s stalnim obcutkom, da moram nekaj vracati.


No, pa ni bila tisto zadnja stvar. Se tole je. Nanasa se pa na prejsnje.
Nimam pojma, kdo me je tako vzgojil, ampak prav neprijetno je in blesavo.
Za nekatere stvari v MOJEM zivljenju je ze vnaprej doloceno in odloceno, kako in kaj.
Naprimer to, da bom zivela v tej hisi. Hisa mi ni prav nic vsec, tudi vas ni ravno iz mojih sanj in nasplosno me zivljenje tu utesnjuje. Potiho si zelim, ko bom nekoc ostala sama s Saro tu notri, da vse skupaj prodam in grem v stanovanje v mesto ali pa kupim na podezelju pritlicno hiso z ogromnim vrtom. Eno imam ze ogledano:)
A ne, ker sem jaz jaz, zgleda da precej neodlocna, so mi drugi dolocili, da bom raje tole nekocnarejenonapolsedajrazpadajoco hiso sprejela za svojo. Res sem butasta, namesto da bi stala za svojimi sanjami.
Na to temo padajo tudi odlocitve o mojem faksu, morebitni sluzbi. V oblikah ala, tega pa ti ne bos dostudirala, saj nikoli nisi marala tegaintega... Tega ti ne priporocam... saj bos v sluzbi trpela... ni dobre place... kaj a to bi delala... daj kaj drugega... daj tointo...
Ne, jaz sem jaz, in ja, rada bi imela sluzbo, v kateri bom uzivala JAZ, pa mi visina place ni noben pogoj. In kaj sele, ce kdo drug tega nebi pocel za noben denar. Tudi jaz marsikaterega poklica, ki ga nekateri opravljajo, nebi povohala. Zato pa smo tako razlicni.
Pa kaj, sem zato cudna, ce si zelim nekaj, kar je meni zanimivo, kar me veseli in kar me dela srecno?


In res je, nekako mi zmanjkuje tal pod nogami, saj moja jadra zivljenja obraca kar nekaj ljudi. Cas je, da se primem za nebo in zacnem jadrati sama.
In ostajam cudak:) Zato pa to pisem.

UTRINKI

Bil je dolg 'vikend'. Hja, vikend...no, saj je ze sreda:) Ampak pri nas si dneve, tedne in tudi vikende omejujemo sami:)

Torej, v soboto smo bile spet v Avstriji. Tam je namrec doma najboljsa Milka tega sveta:) Ah ne, nekaj malega svezih trenirk za naso princeso...

In valda, kam smo zavile na poti domov? V McDonalds! Ja no, nekaj nemscine ze razumem, pa tudi povem kaj malega. Ampak to je tako, zelo po solsko. pripeljem do prvega okenca. Odprto, nikogar tam... In? Überraschung! Tri metre nazaj je mikrofon, po katerem bi morala narociti. Ha, ha. Za mano pa domacin s terencem. Kaj zdaj? Zenska se ze dere v zvocnik, kaj bomo narocili...
Vsa rdeca v obraz le poskusam zadnjemu dopovedati, da se nisem skozi prvo stopnjo, nekajkrat dam v rikverc in koncno mu kapne. Gre nazaj, da se jaz koncno lahko derem v mikrofon. Zenska me zacuda razume:) Vsa ponosna zapeljem naprej, spet do tistega odprtega okenca z blagajno in cakam, ce bo kdo prisel pokasirat. Nikogar. Moski za mano je v tem casu verjetno dojel, da moje tablice res niso podobne njegovim in da 'nisem iz mesta'. Mi pozuga, naj grem naprej.
Koncno, pri naslednjem okencu lahko placam in dobim naroceno.
Odpeljemo in s tetkico ugotoviva, da v Avstriji cvrejo stokrat boljsi krompircek kot pri nas:)


V nedeljo pa nas je cakal kar dolgo pricakovani dopust. Jaz sem ga bila res ze potrebna. Sarina dva tedna bolehanja sta me cisto izmozgala.
Pot je bila dolga, a zanimiva. Sara je uzivala, kot vedno. In brez problemov smo nasle cilj: Moravske toplice.


Se isti dan smo v bazenu srecale mladoporocenca B. in M. in kar bolj domace sem se pocutila:) Sara je enkrat kihnila, od tega je prislo ven nekaj (ne bom rekla malega) smrklja in zgleda je bil to 'zdravilni kih'. Od takrat naprej je zdrava, brez vsakrsnega znaka prehlada. Jupi:)
Bioritem je imela Sara prav pocitniski: Nic dnevnega spanja prva dva dni in ponoci zur. Pa ne kaksen jokec, ampak enostavno se je zbudila in gledala kot sova in cuk skupaj. Ko se je koncno namucila s smehom in njenim govorom, da me je prebudila, je bila ze tako lacna, da je se cel obrok zmazala v postelji, sredi teme in brez slincka.
Prvo noc je po pravem zajtrku nadoknadila na kavcu (sama), drugo pa kar sredi noci, na istem mestu, le da je imela ob sebi se naju s tetkico. Tretji dan je cez dan spala tri ure in se celo noc!
Res jo je zdelala tale voda:) In veseljacenje.
Z vami delim nekaj fotk, a vam ne morejo pricarati tega vzdusja, ki ga zna ustvariti samo Sara.









In mami? Jaz sem se vedno zmatrana. Ze pet noci nisem prav veliko spala. Ce je bilo casovno solidno, je bilo zelo svoh.
A cez dan uzivam. Sara naredi zivljenje krasno!
Vmes sem se nekajkrat vprasala o kakem nepomembnem dejstvu, a... Saj je bilo cisto nepomembno. Naprimer to, da me jutri caka kontrola pri zdravniku in dogovor za reoperacijo, kar mi nacenja zivcke. In naprimer to, da se nikakor ne morem naspati, spociti, sprostiti. In naprimer dejstvo, zakaj hudica pri svojih 23. ostajam samska? In se to, kako bom prezivela naslednjih nekaj tednov (no, kar tri mesece), ko Saro caka spet gora pregledov (7 specialistov) in mene nic vzpodbudnih besed?

Predvidevam, da bom zalaufala 'motorje' in si nadela tista mavricna ocala. Toliko barv pricara zivljenje cudovito, nasmeh na usta in lepe misli... Baterije bom najprej nafilala s prebiranjem Marcotovega smsa. No, ze samo s tem bojo kar precej polne:) Portugalci pac znajo objeti na daljavo!

... Konec koncev pa se blizajo praznovanja, rojstni dnevi vseh po vrsti in odstevanje se bo pocasi pricelo:)

papa

NOVE FOTKE

Hej hej, saj ne morem verjet:) V najinem albumu so koncno sveze fotke!
Dolzna sem bila ze celo poletje. In ne se ustrasit, ce se vam zdi ogromna kolicina - to so samo ozji izbor:) Pac veliko slikamo, Saro znamo v enem trenutku ujeti v tisoc in eni pozi.

Pa saj bo bolje, se bomo navelicali. Nekoc...
Prijetno cekiranje vam zelim:)

papa

SPREJEMANJE DRUGACNOSTI

Danes sem spet zajadrala na MON in se ze takoj ustavila na forumu CP. No, naprej sploh nisem prisla, nimam casa.
Sem pa obudila spomine na kolonijo v Elerjih. Pravzaprav me je ravno vceraj klical G., da je naslednji 'podaljsani' vikend spet srecanje nas vseh v Elerjih. Prav hudo mi je bilo, ko sem morala povedati, da s Saro ne utegneva:( Namrec, v cetrtek in petek naju caka pregled pri psihologinji.

No, spomine mi je obudil tale prispevek gospe Marije, ki nam je takrat tudi predavala. Vedno znova ugotavljam, da zna ona potrditi moje misli in moja dejanja z besedami, ki jih sama nikoli ne znam opisati.
Torej, najbolje, da si preberete sami, ce tudi vas zanima:) Tema je o sprejemanju otroka, ki je drugacen in kako to drugacnost predstaviti drugim.


Zato ne bom "nasvetovala", temveč bom le razmišljala ob tem Vašem vprašanju in mogoče Vam bo ta informacija malce pomagala pri tej, nič kaj hvaležni, nalogi.
Sorojenci so velikokrat kompas sprejemanja drugačnosti v družini in nas s svojimi vprašanji prisilijo, da moramo ven iz varljivega upanja, da bodo razlage dobili drugje ali pa bodo kar nekako razumeli.
Žal je razlaganje otrokove drugačnosti tesno povezano s sprejemanjem otroka in vedenjem celotne družine (tudi razširjene) v odnosu do otroka in okolja. Ključni tukaj so starši. Vse prevečkrat delujejo le v smeri popravljanja otrokove drugačnosti (in vsaka terapija je prav to) in ne sporočajo dovolj okolju, da je otrok zanje sprejemljiv tak kot je, tukaj in zdaj in ne šele, ko bo npr. hodil, bo uspešen v šoli. Zavedam se, da rehabilitacija otroka mora potekati, a ne sme "povoziti" sporočila, da je tak kot je v tem trenutku tudi povsem sprejemljiv.
Pri otrocih s CP je percepcija (zaznavanje) motena in njeno razvijanje mora biti načrtovano ter ne poteka avtomatično kot pri otrocih, ki teh težav nimajo. Barvanje čez črto je npr. nekaj, kar je posledica poškodbe možganov in je pri nekaterih otrocih dejstvo, tako kot je dejstvo, da imamo rjave oči in ne modrih.Telovadba (fizioterapija) je mogoče le podpora vzdrževanju stanja in ni ne recept in ne garancija, da bo otrok s težjo gibalno oviranostjo hodil. To je dejstvo in nič ni drugače, če ga zavijemo v celofan in damo pentljo - le otroke večkrat zbega.
Lahko se veliko pogovarjamo o tem, kaj otrok ne zmore; lahko pa več o tem, kaj zmore - to je naša izbira. Hkrati pa se moramo zavedati, da naše predstave o otroku in o tem kaj naj bi bil, temu istemu otroku jemljejo najpomembnejše kar ima, njegovo otroštvo.
Samosprejemanje je nekaj kar gradimo z vzgojo in našim odnosom do okolja. Današnja družba res vse bolj sporoča nesprejemanje, saj zlepa nisi dovolj dober, na vsak način je treba uspeti, biti najboljši. To pa je večkrat v nasprotju z eno od temeljnih potreb vsakega človeka, ki je najbolj izrazita prav v otroštvu: biti hoten, želen, sprejet. Tu gre za otrokovo pravico, da je navzoč na tem svetu, da je sprejet od svojih staršev in drugih.
Otrok ne potrebuje zbeganega očeta, ki ne ve kaj bi z njim in raje veliko dela, ker mora družina preživeti. Otrok ne potrebuje zaskrbljene in ambiciozne mame, ki ga želi predvsem spreminjati. »Vsak otrok je že človek in ga ne bomo šele naredili mi starši«, pravi Janusz Korszak.

Če bomo sprejemali mi sami, kot starši, svojega otroka takšnega kot je z malo začudenja in občudovanja in bomo lahko načrtno vsak dan sledili najpomembnejšemu prepričanju, da lahko nadziramo le svoje odzive na vedenje drugih in niti slučajno ne moremo nadzirati druge in njihovo vedenje. Ni garancije in recepta, ki bo preprečeval, da otroci ne bodo kdaj prizadeti zaradi svojega stanja. A če vanje verjamemo in svoje zaupanje sporočamo, če smo jih naučili, da njihovo počutje ni odvisno od vedenja drugih, ampak od njihovega odziva, smo ustvarili pogoje za sprejemanje samega sebe.
To ni lahka naloga in najprej se moramo vprašati ali sprejemamo mi sami sebe kot starša otroka, ki je drugačen.Torej gre za proces, ki naj bi ga začeli zelo zgodaj v otroštvu in vodili skozi otrokovo odraščanje in tega ne moremo skrajšati le z enkratnimi "primernimi" besedami v odgovorih na otrokova vprašanja in dileme.
Torej če povzamem, kaj naj bi kot starši naredili:
> RESNIČNO SPREJMEMO OTROKA IN NJEGOVO DRUGAČNOST
> OZAVESTIMO IN SPREJMEMO SPREMEMBE V DRUŽINSKI DINAMIKI
> S PRIMERNO VZGOJO GRADIMO OTROKOVO INTEGRITETO
> SPODBUJAMO OTROKOVO SAMOSTOJNOST IN SODELOVANJE.

Sam se tole, sem nasla na nekem blogu in mi je zanimivo. Komaj cakam, da bom brala bloge cez slab mesec in mogoce tudi sama kaj zapisala na to temo:)

Torej, klik na:




Povezava tudi na dnu strani.
Pozdravcke!

ZDAJ VEM


Vem, da je moja postelja premajhna. Sara meri tam okrog 90 centi, pa ze zasede vse! Zdaj ko je bolna, se proti jutru redno prebuja in potem spi v moji postelji. Jaz seveda ves tisti spanec pogresam, saj se ves cas borim obdrzati na mehkem. Princesa pa brca, se smeje, kiha in kaslja, veselo vpije in cvili ter si prilasca svoj teritorij.
Spomnim se casov, preden sem kupila jogi 200x200 cm. Ojoj, pa ze takrat sva na tistem micenem kdaj pa kdaj lezali skupaj (beri: sva se dojili) in ceprav je bila struca polmetrska, mi je vzela ves uzitek pri lezanju.

Komaj cakam, da se spokam v svojo spalnico in da mala zacne uzivat v svojem kraljestvu sama:)


Vem tudi, da sem res postala bolj pogumna. Koncno sem tudi doma omenila moznost, da zamenjam faks. Namrec, naredla sem le tri izpite v zacetku meseca, eden pa mi zmanjka. Na faks je romala prosnja, a glede na to, da mi lani niso odobrili, ne verjamem, da bodo letos. Namrec posebnega statusa, ki ga med drugim dobijo studentje, ki so vec kot pol leta v bolniskem stalezu.
Torej, koncno lahko naglas povem, brez strahu pred ocitki doma: Navijam, da pridem na Turistiko, kar si zelim ze od 17. leta! (Takrat mi tedanja maceha ni pustila it studirat v Portoroz, sedaj pa bi to studirala kar v Ljubljani)... Rezervni plan, v primeru, da so sedaj maturantje pametnejsi kot takrat (imajo vec tock kot jaz): Evropske studije na FDVju ali pedagogika in slovenski jezik na FF (dvopredmetni studij).

No, za turizem bi bila najbolj vesela, tako da drzimo pesti! So mi pa tudi ostale moznosti zelo zanimive, tako v smislu studija kot nadaljnega delovanja. Nekako se vidim v tem krogu:)


Vem, da imam prevec rada hrano. Pa ne samo tiste dobre in zdrave, tudi tisto drugo, ki me dela malo bolj okroglo. Dalje mi ni treba komentirati, a zopet nabiram moci in motivacije da to spremenim. Imam ze narejen nacrt, jedilnik mi je jasen in tudi gibanje ze doloceno. Le se voljo cakam.

Trenutno se mi to zdi moja edina napaka. Taka, vidna;)


Vem, da sem na dobri poti do svojih ciljev. Prav vesela sem, da mi je zivljenje v zadnjih dveh letih nastavilo nekaj ovir. Le tako sem se scasoma poglobila vase in obudila vrednote ter zacrtala cilje. Zdaj grem koncno naprej, ne samo teoreticno, ampak prakticno. Pravijo, da je pomembna pot in ne cilj. A da vidimo pot, moramo poznati cilj. Potem nam pa zivljenje prinese svoje sproti, kar nam bogati vsak dan sproti. Mene razveseljuje to, da me spremljajo ljudje, ki jih imam rada in jih spostujem. Razveseljuje me to, da lahko sanjarim o 'mali spremembi' v nasi hisi. Razveseljuje me to, da iscem sluzbo in v vsakem potencialnem oglasu najdem tisto veselje, ki me bo zbujalo zjutraj. Razveseljuje me to, da spet ustvarjam, risem, pacam. To me dela polno. Daje mi zagon za naprej. In potem se zavem. Da sem z vsakim korakom blize.

In tudi nekaj prosenj za sluzbo sem napisala, prav vsec mi bo hoditi v sluzbo. Komaj cakam, da bom Saro peljala v vrtec in rekla, da se mi mudi v sluzbo. To bo kul:) In da v sluzbi spoznam nove ljudi, nove zgodbe, nove dogodivscine. Da se zacnem premikat po poti kariere.


Vem, da si moram kupiti plasc in skornje. Zelo sem zapravljiva, a ponavadi zapravim vse za fackarijo. No, zadnja leta sem se malo poboljsala, a se vedno imamo doma precej stvari, ki niso tako zelo porebne.
No, letos pa nujno rabim plasc, crn, do kolen. Kroj: obicajen. Problem je le v tem, da nimam pojma, kje ga naj kupim. Je v vseh katalogih, a se kataloske prodaje bojim zaradi konfekcijskih stevilk, saj imam vedno drugo. Po trgovinah pa so ravno prav dolgi preozki in ravno prav siroki predolgi. Zakaj enkrat za spremembo ene cunje ne naredijo po modelu cisto navadne, povprecne zenske?

Druga stvar so skornji. Moja sibka tocka, saj imam 'trda' meca. Cudno se slisis, a niso debela. Le tako oblikovana, da se nikoli nisem uspela zapeti nobenega skornja na zadrgo. Do sedaj sem imela tiste z 'elasticnim obuvalom'.
Letos bo se malce tezje, saj imam tudi nart zelo visok (posledica stalnega zatekanja) in ze tako so mi malokateri cevlji res prav. Nazadnje sem si kupila solne, take super, a sem jih cez dva dni tako raztegnila, da so mi zjutraj zelo preveliki, zvecer pa ravno prav.
No, skornji morajo biti crni, do kolen in brez pete pa spredaj dovolj siroki (ne ala spicaki). Ne sportni in ne prevec elegantni. Taki, normalni:) Najbolje bi bilo, ce bi bil zadaj po celi dolzini strik (vezalke), s katerim bi jih lahko 'sponala' po meri. No, take sem ze videla. A so bile s peto.

Kdo ve, kam naj grem v shopping? Pa se dejstvo, da mi je vsec, ce ni prevec trgovin in prevec letanja za eno stvar. Rada vnaprej vem, kje bom kaj dobila, da pridem, kupim in grem:)
Well, anything usefull is welcome!


In na koncu vem, da bom sla danes spat pred polnocjo. Cel zur. Le se uro si nastimam, da ob pol stirih vstanem, se odmajem do hladilnika, odmerim 3 mililitre antibiotika in ga spet nekako spravim v specega otroka. Le-ta namrec se v budnem stanju zelo rad drzi zobke skupaj.

Lahko noc vsem in jutri, dobro jutro ter lep, pravljicen vikend:)
papa

Po navalu custev naval energije

Sem pogledala mal moje zadnje pisarije... Ojej, kaj sem pisala. Same brezvezne stvari, ki so ujete v trenutek, minejo kot tisti vetric, ki je ravnokar pihal mimo hise, a je ze nekje dalec, dalec...

So, what's next? Sara je sedaj resno bolna. No, to je se od zadnjic. Ampak je bila moja napaka, da sem jo peljala v vrtec, kjer je samo nabirala nove bacilcke. In je v soboto udarilo ven, ponovno vrocina, se hujsi prehlad ter bruhanje.
Vceraj sem jo le peljala k zdravniku, tudi ce bi bilo brezveze... Za svojo pomiritev pac.
No, pa je pogledal najprej useska in takoj rekel, da ima hudo vnetje in da mora to zelo mocno boleti.

Sedaj je Sara doma, nic vrtca dokler ne bo popolnoma zdrava!
Jemlje antibiotike, zraven pa uziva kot princesa. Njej je namrec kar fino, ko ji fizioloska tekocina vdira v nos in ko ji pumpica sesa vse nazaj ven. Smeji se tudi, kadar meriva vrocino in vidno je zadovoljna s tem, da je ves cas spet z menoj. Joka le ponoci, ko se obrne na levo uho in med hranjenjem. Poje zelo zelo malo, vcasih se to vse izbruha. Enostavno, hrane ne prenese in tudi caja ne. Sicer je caj njena najljubsa pijaca, a sedaj ga izbruha. Tako pije sokce, zjutraj en Actimel in kompot.

Ob vsem tem sem vcasih kar zalostna. Sploh zato, ker se je v teh dneh pojavilo kar precej trenutkov, ko nisem zmogla sama. Ko Sara bruha, je najtezje. Njen stolcek za hranjenje je tako poseben, da je ne morem kar tako povleci ven in najti poze za bruhanje. Najprej moram odmontirati mizico in Sara je vpeta v njem med 'ploti', ki drzijo njeno medenico. Ker ne zmore zadrzati glave in ker sama ne ve, kako bi si pomagala, se zvija, glava ji pade nazaj in vse bruhanje gre nazaj v grlo. Ko meni uspe ves projekt, bruha se enkrat, verjetno samo zaradi vsega tistega navala v grlu. In to drugo bruhanje je obseznejse in - grozno.
Poleg vsega se je v nedeljo nanjo spomnil njen ocka in vseeno bi bilo, ce se nebi. Vprasa po njej, v bistvu ga pa sploh ne zanima. Saj je niti ne pozna. Nima pojma, kako funkcionira in kako zivi. Nima pojma, da Sari vrocina pomeni nevarnost, saj lahko izzove epilepticne napade. Nima pojma, da je sploh njegova hci.
Meni je bolje tako. Kadar se oglasi s svojimi annoying smsi, se zavem da ga niti ne poznam. In kolikor sem ga uspela spoznati, mi je zal, da sem ga sploh spoznala.

Anyway...

Jutri bo na delovno terapijo Sara vseeno sla. In v petek na fizio tudi. Saj vrocine nima vec, ce pa je ze, se zvecer ogreje samo do 37.9 stopinj. Energije ima dovolj, saj doma nenehno migava. Danes sva risali s prstnimi barvami. Nastala je prelepa slikica in nekaj fotk. Vsako popoldne pa namenjava telovadbi, da lepoticko razmigam in ona mi pokaze kaj vse zna.

Sedaj pa letim k psihologinji. Oktobra zaseda 'nasa' komisija za usmerjanje otrok s PP in tokrat je tudi Sara na seznamu. In kljub ze pridobljenemu mnenju psihologinje, jo mora spoznati se nasa, Kamniska.
Upam, da me ne bo sprasevala prevec zapletenih stvari, saj imam kar precej prazno glavo.

vsec mi je igranje, pacanje, risanje. Spet lahko izzivljam umetnika v sebi in ucim Saro spretnosti:)
Vsec mi je, ker so dnevi tako polni. Vsec mi je, da pada dez. In vsec mi je, da vseeno zmorem sama.

Le se Sara se mora pozdraviti, da bo spet tista prava, nasmejana;)

papa

NAVAL CUSTEV

Hej... Vceraj je bil eden izmed tistih dni, ko sem na svoj trdi disk shranjevala same nemogoce dogodke. Take, neobicajne. Tako, cist nezavedno. In na koncu dneva mi ni bilo to prav nic v veselje.

Torej, ze med voznjo v vrtec, ajoj. Vcasih se v avtu pocutim kot nevidna, ampak vceraj sem temu ze skoraj verjela. Najprej, pri prvi guzvi, v Homcu (ena vas bolj proti Lj. kot nasa) se mi neko dekletce zalima na rit. No, skoraj, pa bi pocilo. Madona, sem si mislila... Potem sem jo valda skos cekirala, ce sploh gleda na cesto in ce bo pravocasno zabremzala.
Ko se koncno prebijemo do Domzal, se mi takoj na Trzinski obvoznici nalima nek ata. In to s Fiatom! Kako more... Njegova voznja me je ubijala, v vzratnem ogledalu sem videla le pol havbe in naprej, prednjih luci pa ne. Torej, mislim da je vozil le nekaj milimetrov za mano (ni izkljucena moznost o centimetrih). Koncno se naredi luknja, da lahko po sosednjem pasu prehitim nekaj polzev, s tem naredim prostor atu, da gre naprej. Med kolono pred izvozom za ind. cono Šiška: Za mano spet neka fancy lepotica, spet s Fiatom, na vsak nacin hoce kolono prehitet po desni. Valda, ne bom se umaknila, ker bi se izpostavila drvecim avtomobilom na levi, ki imajo notr vsaj 100 - saj veste, kako hitijo zjutraj vsi bit prvi po obvoznicah. No, pa je le malo pocakala in bila nekaj sekund kasneje na cilju. A pleh je le ostal v prvotni obliki:)

Drugic sem dobila obcutek popolne nevidnosti na poti iz vrtca domov, popoldan. Ze na Verovskovi nek ogromen in dolg tovornjak zavije levo par metrov pred mano. Naj omenim, da po Verovskovi ne vozim ravno 50, ampak - pac malo vec. No, ko se pomirim, sem ze skoraj na Tomacevskem rondoju. Hudo, spet me neka deklina sploh ne opazi in menja pas - direkt proti meni. Ajoj, zdej lahko tetkici povem, da imam kar precej dobre reflekse, saj je avto se vedno cel:)
In na sreco je na relaciji 'vrtec - doma' skoraj povsod dvopasovnica, da se clovek lahko vsaj malo umakne.

Tretja stvar pa ni bila nevidnost. Ampak cista nezmoznost postaviti se zase, odlociti se sama in uveljaviti svojo voljo.
Vceraj je bila namrec obletnica mature. Lani sem jo prelezala v bolnici in letos sem si zares zelela iti. No, odkar sem zvedela zanjo, mi je tekica pravila, naj grem in da bo ona dala Saro spat.
No, vceraj popoldne pa je bila druga zgodba. Sara je nekam zelo prehlajena, dva dni skupaj ze spi (dobesedno vse dela v spanju, sploh se ne da motiti, kot bi mela pretres mozganov - a ga nima...) in tako mi tetkica rece, ce bom res sla na obletnico. Ona zna take stavke povedati v tistem znacilnem tonu, da zacnem poslusati med vrsticami. Zbujanje slabe vesti, da jaz grem ven, ce je Sara prehlajena, je imelo dober ucinek in seveda, nisem sla. Naslednjic, pricakujem, da bom zopet na okrevanju in spet odpade, ze zdaj vem. Nazadnje sem bila, ko sem bila noseca in sem ravno postajala samska. Tisto je bil moj zadnji 'zur'.
No, pa bo kmalu preteklo celo leto, odkar zvecer nisem sla sploh nikamor. Niti na kavo, ne na sok... In si ne predstavljam, kako bi lahko sploh sla, saj vedno v zadnjem trenutku slisim izjavo, ki je namenjena zbujanju slabe vesti. Ker imam Saro, pac ne grem nikamor (vsaj ne brez nje).
Pa si vcasih tako zelim, samo da grem malo med ljudi, pocekirat kaj je novega in svezega...

Tu bom post koncala, sicer se zna zgoditi, da bi svoje razocaranje, sploh pa zalost pretipkala sem.
A ne, ne bom.
Vcerajsnji dan si bom skusala zapomniti po smsu, ki sem ga dobila iz Maribora. Mihcu hvala, ker je znal priklicat en nasmesek na moj obraz:)
In seveda, cel dan sem nosila cestitko za Barby na posto. Sedaj sem valda prepozna, in v tej razocaranosti ji tut smsa nisem poslala. V glavnem, bejba, pri meni te caka drobceno presenecenje, sicer pa: VSE NAJBOLJSE!

Le sprasujem se, ker se imam za dobro voznico (kar potrdijo vsi razen tetkice in J.), je tako hudo, ce vozim po cesti naravnost, kjer ni ovinka? Je tako hudo, ce na dvopasovnici uporabljam zmigovc (kako se rece pravilno?) za menjavo pasu?
In se bolj se sprasujem, sem res tako zelo slabsa od vseh drugih, da je vsak osebek zenskega spola tako zelo boljsi od mene? So res vsi lepsi in boljsi od mene? Vsi uspesnejsi? Si res ne zasluzim, da bi zazivela brez te trapaste vesti in podcenjevanja in kdaj tudi jaz koga izkoristila za varusko, da bi se lahko ponovno socializirala? Ne smem ziveti svojega zivljenja, samo zato ker me Sara rabi (ali me sploh rabi?) res vsako minuto?


No, verjetno tudi tiste kave s Spelo ne bom spila, ce ne pride k meni na tursko:(

Pozdravcke od grde racke:)

POUČEVANJE DOMA

Ta teden je že bilo v eni oddaji govora o tem, kako in predvsem zakaj nekateri starši svoje otroke poučujejo doma. Sami.
Danes zjutraj pa sem na poti v vrtec poslušala še debato na Hitu. In zraven pomislila o vsem tem.

Moj prvi komentar bi bil: 'Pa kaj, naj jih učijo doma, a pomoje ti otroci ne bodo prišli prav daleč.'
Potem pa sem poslušala razne razloge, zakaj to počnejo. Nadaljni komentar v moji glavi: 'No, mogoče v izrednih primerih. Sicer pa definitivno to ni primerno.'

Torej, naj na kratko povem, da se v Sloveniji 13 otrok poučuje doma. Starši so jim za učitelje (predvsem mame), na koncu šolskega leta pa morajo v šoli opraviti izpite za tekoče leto. Razlogi za tako smer poučevanja so (s strani staršev):
- Mati je doma, zakaj bi vozila otroke v šolo, če so lahko tačas skupaj, ga bolje izkoristijo in se učijo, kot jim paše.
- Da se otroku ni treba učiti vsega neprimernega, kar današnji dan šolski program obsega in je nepomembno.
- Iz verskih razlogov, saj se otroci v šoli učijo iz vseh vidikov. Šola preveč zanemarja Jezusa.
- Da se otroka obvaruje pred nasiljem, pred hinavščino, skratka pred negativnimi vplivi okolja. Da se ga obvaruje pred 'natolcevanjem' sistema o Miklavžih, o maškaradi, ter da ne barva pri matematiki po prijaznih zmajčkih, če mora vedeti, da je zmaj nevaren.
- Za otroke s posebnimi potrebami, ki se ne morejo vključiti v okolje.
- Sigurno je še kak razlog...

Sedaj pa, v tem svetu mi je dovoljeno komentirati vse. In bom pokomentirala tole.
Torej, a če je mati doma, pa mora biti tudi otrok? Ne, naj gre otrok v svet, v družbo. Zakaj bi ga tiščali doma, 'zaprtega' in ga hoteli obraniti pred negativnostjo sveta?
Pomoje se mora vsak otrok čimprej v življenju spoznat s tem svetom, pa kaj če je negativno (saj to ohranja ravnovesje). S tem je tako, kakor kateri starši gledajo na to. Če se bodo vedno zgražali nad slabim, bodo zamudili priložnost videti vse dobro in pozitivno - in tako videnje prenesli na otroka. Od nas samih je odvisno, ali bomo otroku predstavili okolje, svet, življenje pozitivno ali negativno. Če bo videl nasilje v šoli, je od nas odvisno, ali bo padel zraven v to nasilje ali pa bo našel dobro stran vsega in se mogoče kdaj celo potrudil, da bo nasilja manj. Mi smo tisti, ki mu utiramo pot, poudarjamo dobro ali pa slabo.

Da se otroku ni potrebno učiti vsega tega larifarija, se strinjam. Naš učni sistem je prenatrpan in prezahteven. A tudi zato ni treba ostati doma! Saj lahko doma starši skupaj z otrokom sedejo za knjigo in mu sami povedo zraven svojo razlago. Lahko izvejo, kaj mora nujno znati in česa pač ne. In mu to povejo, da se drugega ni treba učiti, če jim je ob tem neprijetno.
Sploh, če gre za versko tematiko, se da otrokom to obrazložiti. Pač vsak verjame svoje in mi verujemo to in to. Moraš pa vedeti, da drugi verjamejo v druge stvari in moraš to tako sprejeti... To je zame čista osnova strpnosti. Tako da, vero tu navajati za razlog, mi je najbolj out. Če pa je že tako težko kaj vedeti o drugih nazorih, pa se otroka lahko vpiše v kakšno krščansko šolo. Sigurno obstaja!

In še, da sistem preveč sledi, jaz bom temu tako rekla, 'toku življenja'. Da imajo Miklavže, pa maškare, in v delovnih zvezkih barvajo zmajčke... No, tega jaz nebi vzela nobenemu otroku. Otroštvo je pravljično, skozi vse to se učijo tudi živeti. In če verjamejo v Miklavža, so what? Tudi jaz sem, potiho še vedno vsako leto dajem novo možnost temu stričku, naj mi pod odejo sredi noči kaj podari... In kaj potem če obstaja pust? Zame to ni pravljica, je običaj. Je naša zgodovina, in pač to se je obdržalo. Pust naj bi bil vesel dan, dan za smeh. In kaj potem, če barvajo zmajčke? Otroci so zato, da skozi igro spoznavajo svet, si oblikujejo vrednote in spoznavajo vsak dan nekaj novega. Učimo se itak celo življenje, pa zato ne bom pobarvala zmajčka ali pikapolonice?

No, in na koncu, poučevanje doma, v primeru otroka s posebnimi potrebami: Dandanes obstaja že toliko vsega tudi za najbolj nemočne ljudi in otroke, da tudi to verjetno ni ravno nujno. Če že šola ni dostopna, se vedno najde kakšna prav tako blizu, ki je bolj dostopna. Vedno obstajajo akcije, kjer zbirajo denar tudi za prilagoditve...

Jaz torej ne vidim razloga, zakaj bi se otroci šolali doma. Zakaj neki bi jih prikrajšali za izkušnje, za življenje?

Tudi če iz dobrega namena, da bi jih obvarovali, bomo naredili le še slabše. Slej ko prej bo moral otrok iz našega zavetja, v svet in starejši ko bo, bolj bo 'napumpan' s resnico, 'kako naj bi bilo' in ne bo vedel 'kako v resnici je'. Takrat bo doživel pravi šok, v življenju se ne bo znašel, saj bo doživljal samo poraze in razočaranja.

Otroke moramo vključiti v neko normalno življenje, da se naučijo določenih korakov k samostojnosti in da na koncu postanejo odločne, realne, samozavestne osebnosti. Vrtec ni tako zelo pomemben, a kasneje, šola je. Tam senamreč nauči vsega, dobrega in slabega. Tam štarta v življenje, čisto svoje, samosvoje.

In vsak starš bi moral svojemu otroku to omogočiti.

In še na koncu: Tudi mene je včasih presneto strah, kako bo Sara vstopala v življenje, ali se bo lahko česa naučila, ali jo bom zmogla pripraviti do neke stopnje samostojnosti, ali se bo znala braniti in boriti?
Pa je zaradi vseh teh dvomov in vprašanj ne bom varovala doma.

Ravno nasprotno, tudi volk dobi trdo kožo šele, ko ga volkulja vrže iz brloga. Tako je življenje bolj razburljivo in zato bolj zanimivo:)

papa

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče.
Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.

Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti.
Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj zdravja.
Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč TV in molimo poredko.
Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.
Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari.

Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj.

Naučili smo hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdajkoli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom, ali samo izbrisali.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno.
Pomnite: recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla. Spomnite se, da ste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomnite se, da rečete »Ljubim te« svojemu partnerju in vašim ljubljenim… in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, če bosta prišla globoko iz vas. Spomnite se, da se držite za roke in cenite trenutke, ker nekega dne ta oseba ne bo več tu. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.

Kako ostati mlad
- Odvržite nepomembne številke. To vključuje starost, težo in višino. Prepustite zdravnikom skrb za to. Zato jih tudi plačate.
- Zadržite samo vesele prijatelje. Slabo razpoloženje vas vleče edino na dno.
- Nadaljujte z učenjem. Naučite se več o računalnikih, spretnostih, vrtnarstvu, o čemer koli. Nikoli ne pustite možganom, da so brezposelni. »Brezposeln um je delavnica slabega.« A ime slabega je Alzenheimerjeva bolezen.
- Uživajte v enostavnih stvareh.
- Pogosto se smejte in to dolgo in glasno. Smejte se dokler ne izgubite diha.
- Solze – se dogajajo. Vzdržite, prebolite in nadaljujte. Edina oseba, ki je z vami vse življenje, smo mi sami. Bodite ŽIVI, dokler ste živi.
- Obkrožite se s tistimi, ki jih imate radi, naj bo to družina, ljubimci, glasba, rože, hobiji, kar koli. Vaš dom je vaše zaklonišče.
- Cenite svoje zdravje: Če je dobro, ga očuvajte. Če je nestabilno, ga popravite. Če ga ne morete popraviti, najdite pomoč.
- Ne prevzemajte krivice. Pojdite na pot do sprehajališča, do bližnje pokrajine, do tuje države, a NE tja, kjer je krivica.
- Recite ljudem, da jih imate radi v vsakem slučaju.





IN VEDNO IMEJTE V MISLIH:
Življenje se ne meri s številom vdihov, ki jih naredimo, temveč s trenutki, ki nam dih vzamejo.

PRVIC ZARES BOLNA


Za vikend se je obetalo polno dogodivscin. Ze v soboto smo marsikaj dozivele, saj so bili v Kamniku ponovno 'Dnevi narodnih nos'...

Bilo je nekje med prvo in drugo uro ranega nedeljskega jutra, ko je Sara pricela jokati. Bil je cisto drug jok, kot sem ga vajena. Ce je ze kdaj zajokala sredi noci, je bilo za nekaj sekund, malo bozanja in - konec. Tokrat bozanje nikakor ni bilo dovolj.

Vzela sem jo iz postelje, odnesla v dnevno sobo in prav trapasto studirala, zakaj moja princesa kar zari. Nakar sem z njo v narocju skoraj stekla nazaj v sobo, pustila na stezaj odprta vrata, da bi se malo ohladila (soba) ter jo zacela slaciti. V svojem spalnem pajacu je bila kot prekuhana in ko sem ga koncno spravila dol (je ze malo pretesen in se tezje slece), je bila ze malo bolj vesela.
Termometer pod njeno majceno podpazduho je pokazal 38.8 stopinj. Sara pa je se naprej jokala.

Vse moje vedenje je bilo do sedaj le teoreticno. Pa se to, kar sem sploh vedela, se spomnim iz vrtca, kjer sem delala in sem morala vedeti, kako ravnati s S. iz skupine Pticki, ki je imela pogoste vrocinske krce. No, nekaj malega pa sem si zapomnila od sestricne, saj je bil njen mali J. pogosto vrocicen, in to ravno cez noc.
Vedela sem, da moram narediti ravno obratno, kot pri odraslem, ce hocem zbiti vrocino.

Medtem pa je ze prisla tetkica gor. No, in je vskocila z vso vnemo. Tako sem jaz Saro le tolazila, ji dala piti, tetkica pa nama je nosila mrzle obkladke, pod katerimi se je Sara kmalu pomirila.
Takoj smo vse tri domnevale, da gre le za rast novega zobka. V vrtcu se je verjetno zadeva le pogrela do te mere, da sem tudi jaz obcutila, kako zares zgleda rast zob.

Proti jutru smo zaspale nazaj, a to seveda ne pomeni, da je Sara zato spala kaj dlje, da bi nadoknadila. Ah, kje pa! Princesa ne zamudi lepega dne:)
Za nedeljo smo planirale izlet na Brezje, nedeljsko kosilo zunaj (sem ga sploh ze kdaj dozivela?) in kratek sprehod po Bledu...No, pa je, kot ze dva vikenda poprej, vse odpadlo.
Pa smo si naredile mini zurkico v dnevni sobi. Sara je bila pogumna, celo prav veselo je pustila, ko sem ji dala svecko, popila je pa toliko, da se sama nisem mogla verjeti. Sara namrec pije zelo malo in tokrat so bile tri flaske totalen rekord.
Vmes smo se igrale, prebrale nekaj knjigic in se crkljale na vse pretege. Tipicno razvajanje torej. No, vecinoma smo se res samo crkljale, saj Sara ni imela nobene volje, bila je vsa pregreta in zmatrana. A tako utrujena, da tudi spati ni mogla prav veliko.
Cez dan je vrocina padla in Sara je postala bolj razpolozena, celo cebljati je zopet zacela.

Skoraj sem bila ze odlocena, da je zdrava in greva normalno v vrtec. A je zvecer ponovno zakuhala, zato je pred spanjem dobila svecko, ceprav je bila temperatura malo nizja. A se je obneslo. Zaspala je brez problema in spala celo noc.
Danes pa je vseeno doma, da se malo poleze. Sama vem, kako je, ce se ne pozdravis do konca in gres med ljudi ter 'zbiras' bacile. Tega ji ne privoscim, zato se raje crkljava.

Jutri pa naju caka res en super nov teden, saj bo zapolnjen tudi s terapijo pri dr. Tasicu. Morali bi iti ze danes...no, bo pa jutri opravil dve za Saro.


Edit: No, smo že zdravi. Recimo:) Včeraj je že pridno vrtičkala, staknila hud prehlad, a je brez vročine in zato tudi danes vrtička naprej:) In ker me še niso klicali, je zgleda tudi to pozdravljeno. Nabiramo odpornost na smrklje, haha:)
Ali pa samo spi, kot to rada počne zadnje dni...

all the things I can't leave behind...

Preteklo je ze kar nekaj casa, odkar sem se postavila na noge in si zacrtala nove cilje, oziroma sem obnovila tiste stare, zaprasene.
Sedaj pa imam priloznost, da zacnem to res ziveti. Sara je v vrtcu in najino zivljenje je na normalnih tirnicah. Le od mene je odvisno, kako kvalitetno in polno bo zivljenje in koliko smeha bo v njem.

In cilji? Vsekakor je sedaj na vrsti sola. Postavila sem si rok tri leta, da diplomiram. Do takrat pa sluzba. Zaenkrat kar bo, potem pa stalno iskanje vedno boljse. Ce se najde idealna, toliko bolje.
In kaj bi rada pocela? Ta paleta je kar siroka. Ze od malega vem, da mi pisarne ne disijo. In ze zelo dolgo je v meni skrita zelja biti uspesna. Seveda, da prides do vrha, moras zaceti na dnu. To si nekako tudi zelim, saj si drugace ne predstavljam. Vendar si zelim vseskozi delati z ljudmi oziroma za ljudi. Biti vseskozi v stiku, spoznavati vedno nove obraze, biti vedno 'vkljucena'. Poti se vedno znova odpirajo in moznosti je ogromno. Le videti je treba in biti pripravljen. No, sicer pa imam v glavi precej moznih kombinacij, kaj bi delala, kje je to mozno in kako priti tja. Zaenkrat to ostaja v moji glavi.

S tem vsem pa prihaja tudi tocka, ko je treba precej pustiti za seboj. Jaz kar dosti prtljage se nosim s seboj in vedno tezja je.
Tako rada bi se znebila vsega tega, pa kar noce it, vztraja do konca. Nekaj custev, nekaj dela, nekaj klicev, nekaj praznih pricakovanj in neizpolnjenih obljub. Vse bom pustila v nekem trenutku in odsla naprej. A se mi zdi, da ta trenutek kar odlasa, hiti naprej... In ko ga spet dohitim, spet pobegne.

Ne bom vec prebolevala, ne bom vec gledala ene in edine slike, ne bom vec govorila.
Ne bom vec delala za druge in po tuji volji. Ne bom vec skrbela, da komu zaradi mene ni udobno (naj si postelje drugje). Ne bom vec govorila le tistega, kar si ljudje zelijo slisati. In ne bom vec le prikimavala.

Poln je ta moj ruzak, ki ga nosim. Prepoln, da bi lahko notri stlacila nove podvige, nove ideje, nov dan. Zato ga moram sprazniti. Mogoce marsikdo sklepa, kaj zapolnjuje 2/3 vsega prostora notri. Mogoce me kdo celo tako zelo pozna, da to ve. A vecina ljudi tega ne ve, saj je to le med mano in tem nahrbtnikom. Tega ne govorim naokoli. Tudi ce tema nanese na priloznost, da bi povedala, se izognem priznanju.
Torej, prepoln je zastarelih custev, prepoln neke izmisljene naklonjenosti, prepoln hrepenenja po resnici, prepoln cakanja na resnico, prepoln vprasanj, ki jih nisem nikoli upala vprasati, prepoln spominov... Vse to pa je prepolno Njega. V sklopu tega pa v nahrbtniku shranjujem se malo zalosti, prevec nesamozavesti in vsi ostali koticki so zapolnjeni z trditvami, da nisem dovolj dobra, da nikoli ne bom v redu, da ne znam nicesar in da so vsi drugi vedno pred mano, vedno boljsi.
Lahko bi rekla, da je ta nahrbtnik poln kompleksov, ki sem jih nekoc posvojila, jih gojila in celo vzljubila. Ne naredijo pa mi nic dobrega. Vsake toliko sem imela ob sebi koga, ki je te komplekse poveliceval v namen, da me se bolj stlaci v majhne zepe ruzaka in da se tezje pridem ven.

Sedaj pa je zadnji cas, da se ruzaka znebim. Da se znebim misli, da je vsakdo boljsi od mene. Da se neham podcenjevati. Da se neham sekirati za druge. Da neham govoriti in delati le to, kar ustreza drugim. Da pustim za sabo, kar je bilo in grem naprej.
Cas je, da zacnem ziveti svoje zivljenje. Cas, da diplomiram z diplomo, ki mi bo v ponos. Cas, da ogovorim tistega lepotca brez slabe vesti in brez pomisleka, da sem najgrse, kar je kdaj videl. Cas je, da se postavim zase.

In tokrat sploh ne bom vec nadela ruzaka. Nosila bom le lepo, mogoce celo blesceco torbico, ki bo skrivala moje adute, moje zaklade in bo razkrita le izbranim ljudem.

Tako zastavljam svoje cilje, stopam pred startno crto in zacenjam z novim poglavjem.
Tu ni nikogar drugega, le jaz, moje misli, moj ego. Startam po napornem in dolgem kondicijskem treningu, startam na zeleno pot, obdano z rozami in obsijano s soncem.
Pricakujem, da kdaj zabredem med kaksno trnje, a le zato, da bom na koncu ugotovila, da je to prelepa vrtnica, ki mi je dala se vec moci.
Pricakujem, da srecam koga, ki me bo hotel spet spotakniti, a le zato, ker mi zavida.
Pricakujem, da bodo kdaj na nebu tudi oblaki, a le zato, da se bom lahko ohladila.
Pricakujem, da bom kdaj pa kdaj spet potonila na dno, a le zato, da bom znala ceniti vse tisto, kar mi bo dano na gladini.
In pricakujem, da bolj pogosto na tej moji lepi poti srecam ljudi, ki so ze zasidrani v mojem srcu.

Naj bo to pot srece. Zame in za Saro.


Kaj narediš, ko nekoga tako zeeeeeeelo pogrešaš?

* ga pokličeš?
* se pokriješ s pouštrom čez glavo in si tuliš afirmacije v stilu “forget”?
* pogledaš njegovo sliko, na kateri je smotan, da te mine?
* se usedeš na kolo (če nimaš najljubšega prevoznega sredstva, ki se mu reče avto) in švicaš do cilja, da ga boš videl, slišal, vohal… in tvegaš, da te bo un čudno pogledal v stilu “kva pa ti tle delaš?”
* mu po pošti pošlješ flašo wiskija?
* bistroumno čakaš, da se bo un spomnil nate in začel izbirati podobne akrobacije - v stilu vse bom naredil, da bom do konca zašuštral.

Katero izmed možnosti bi vi izbrali?


Tole krasi ze kar nekaj blogov... No, ravnokar pa sem odkrila blog Tine, ki mi je zelo znana... In mogoce bom lahko kdaj trdila, da razmislja precej meni podobno.
Anyway, tale sestavek me je pripravil do tega, da dokoncam ta post in se hkrati koncno znebim te morije. Ker nicesar od tega ne morem storiti, saj nimam niti slike, niti povstra, imam pa prevec dostojanstva za vse ostale moznosti da nebi vec pogresala, sem se odlocila, da sploh ne bom vec pogresala. Ne Njega, ne ze zdavnaj minulih trenutkov. Saj mi je ze dobri dve leti dobro ravno zato, ker ga ne poznam in me pusti pri miru.


Verjetno pa bo ze v tem tednu znano nekaj o novih odlocitvah... O novih velikih korakih... O moji odlocnosti... A za sedaj se odlocno molcim, naj bo skrivnost se nekaj casa sladka:)


Pa srecno!

PREVEC PRIJAZNA

Ja no, vrtec se pri nas unese. Sara uziva, vsako jutro z veseljem vstane in ima prav vesel izraz na obrazu, ko se pripravljava za odhod od doma. V avtu opazuje okolico, odobrava guzvo in je celo uro voznje pridna kot miska. V garderobi je ze cisto domaca, prava dama. Z veseljem pomaga sleci brezrokavnik (ja, nosimo ze puhast brezrokavnik:) brrr, je mraz!), potem se tanek termoflis in nastavi nogice za copatke. Opazuje, kako se preobuje in zaveze roza vezalke.

Res, prav poseben je ta otrok, kako uziva v tem ritualu. Sprejela je to s sreco in jaz si nisem mislila, da bo tako.

Je pa danes napocil dan, ko se je zgodilo tudi meni. Na poti od vrtca proti avtu sem komaj zadrzevala solze. Zakaj?

Saro sem pustila tam, vso nebogljeno, ko sta njena varuha namenjala svoj cas drugima dvema otrokoma. Zjutraj sem ze pripravila svoj govor, saj me do sedaj v treh dneh ocitno ni nihce nic uposteval.
Ko sva prisli, sem najprej vprasala, ce je vceraj Sara res sla kaj lulat. Tokrat sem dobila iskren odgovor, da jo previjejo, in ker je plenicka itak mokra, da je ne dajo na wc.
V tem trenutku bi morala jaz verjetno zaropotati, a sem mirno, a ostro rekla, da tudi ce je mokra plenicka, da naj gre se lulat, da vedno se lula. In potem odgovor, da je zgledalo, kot da je pokakana, a ni bila, pa jo tudi ni dala na wc. Tudi to sem se enkrat ponovila, da Sara noce kakat v plenicko. In da jo morajo res dati na wc, ker drugace tisci in se v plenicki, ki je zanje mokra, samo nabira tisto, kar res uide in ne more zadrzat.

Vceraj sem jo po prihodu domov odnesla na wc in... lulala je za dva deci sigurno, kakala za tri dni in potem na pol ure. Otrok je vse drzal v sebi, ker v vrtcu ne pridejo do stranisca.

Naj povem, da sem jo prvi dan jaz nesla, pa ni dalec. Od previjalne mize do stranisca so trije koraki, vsi so videli vsaj dvakrat, kako sedi na skoljki in ob vsakem snidenju opozarjam skorajda samo na stranisce.

Ne razumem, mora otrok res hoditi in razgrajati, da ga opazijo? Da dobi pozornost?
Ne zdi se mi zahtevno, da si po zajtrku in pred kosilom eden vzame cas in odnese Saro na stranisce. So drugi otroci tacas mogoce v hudi nevarnosti? Tri minute, ki vzamejo pozornost, pa verjetno niso prevec?
Niti ne pomislim na ves cas, ko je Sara verjetno le nemi opazovalec, nekje sedi ali lezi, medtem ko morata vzgojitelja posteno paziti na druga dva otroka, saj ne hodita 100% stabilno. Pa se ne bom nikdar pritozila, da ni enakovredna, saj sem sama vedela, kam jo posiljam in kaj naj pricakujem. Zavedam se tega, da v razvojnem oddelku dva garata, da vsi ostanejo celi in brez solz. Ti otroci namrec niso niti malo podobni onim v navadnih skupinah. Tu se otrok hitro spotakne, hitro koga nevede in nehote grobo prime, saj ima vsak svoje tezave.
Sem pa od razvojnega oddelke pricakovala marsikaj drugega, kar po dobrih treh dneh vidim, da tu ne bom dobila. In za to sem najbolj jezna sama nase. Ker sem pricakovala malo vec. To je prilagajanje posebne vrste.
Res je, tu so vajeni otroke samo previjati, tudi do vstopa v solo. Malokdo je suh, a se najdejo izjeme. Izjema je Sara. In nisem tega dosegla cez noc. In ni to tako mimogrede, cisto ena splosna stvar. In zdelo se mi je, da s tem ne bo tezav, saj ravno zato pa je v posebnem oddelku, da dobi vsaj malo vec kot bi sicer.

Ravno tako, kot se z vsakim posebej trdo mucijo, da ga nahranijo, prav tako sem pricakovala, da bo Sara pac dobila tri minute bonusa za wc. Mogoce pa je res igra enakopravnosti in ce so vsi plenickarji, bodi tudi ti, kaj ti je pa treba izstopati?

No, ko pa sem prejle ravno omenila hranjenje... Res je tezavno, saj sama vidim pri Sari, kako tezko sva osvojili tehnike hranjenja in kako se tezje kaj poje pri tujih ljudeh. No, s tem imajo veliko tezav, saj nahraniti vsakega posebej ni lahko. Vsak je drugace in vsak je malo izbircen. Pri tem pa bo Sara morala narediti se veliko, da se bo navadila jesti v vrtcu.
Naj pa jo pohvalim, da je v teh treh dneh odkrila grizljanje, cmokanje in ja, tudi pogoltne na koncu:) Jupi, jaz sem vsa presrecna za to, palicni mesalnik si bo odpocil, Sara pa bo kmalu jedla veliko bolje. Sedaj ze zmore prezveciti kruh, namocen v mleku ali kakavu. Tudi rizoto je jedla le malo pretlaceno:)

Sedaj se je moja mala jeza malo pomirila, saj bom sla za knjige, studirat... potem pa komaj cakam, da grem ponjo in da zvem kaj novega.

Le ne vem, moram mogoce se bolj trdo nastopiti? Mogoce je res, da pri meni tudi ostra beseda ni prevec ostra. In da sem res prevec prijazna in tako ze na zacetku vsak ugotovi, da rada le prikimam in pozabim ter se ne pritozujem?
No, zadnje case se tega odvajam in tudi tu ne smem popustiti. Le se ugotoviti moram, kako naj dosezem to, da me bo nekdo uposteval v celoti.

Pa pozdravcke!

SARA V VRTCU

Zjutraj se Sara zelo rada prebuja. Čez poletje me je včasih zbudila že ob pol petih, ponavadi okoli šestih... No, do sedmih je malokdaj spala:)
Včeraj zvečer pa sem ji pred spanjem povedala, da bova zjutraj zgodaj vstali, ker greva v vrtec. Čenča pa je zjutraj spala kot top! Verjamem, da prav nič nalašč, malo za hec in malo za crkljanje ob prijetnih sanjah.

No, ob pol sedmih je bila zadnja minuta in zapela sem Sarino pesmico. Tako se je predramila, prav lepo se je pretegovala, smehljala in mi kazala, da bi ona še spala.
Pojedla je nekaj žličk skute, da sem ji lahko dala zdravila. Danes sem jo še posebej skrbno umila, počesala in z velikim pričakovanjem sva se, kot načrtovano, ob sedmih skobacali v avto.

Pot do Ljubljane je bila dolga, gledala sem na uro, da ne bova prepozni. Ker sem si že poprej dodobra ogledala bližnjico do Šiške, sva bili kar hitro tam. Tudi parkirni prostor se je kar svetil med bloki in nekaterim sva pokvarili veselje...Namreč, bil je zadnji. In vem, vsako jutro bo borba za parkiranje. Sploh, ker nimava več petke, ki sva jo lahko sem in tja praktično spravili v vsako luknjo, na vsak robnik, med vsake količke. Sedaj je to veliko težje, parkirat tako velik avto.

Točno ob osmih sva potrkali na vrata igralnice, kjer so naju pričakali že vsi: vzgojiteljica Marjana, nevrofizioterapevtka Tatjana, pomočnik Bor ter sovrtičkarja Klemen in Erika.

Ko je Sara zapustila moje naročje, je zajokala, a se tudi hitro pomirila. Potem je začela raziskovati prostor, prečekirala vse prisotne in mene kmalu ni več potrebovala. Zajtrk je pojedla v ultra finem stolu, ki je sicer namenjen kopanju otrok s PP, a smo ga malo priredili:)
Terapevtka je Sari pripravila prav posebno posteljo. Reče se ji...hm... (fizioform?) mami je to že pozabila, kot čistokrvna gorenjka pa sem si zapomnila, da je vredna bivših 400 tisočakov. Si predstavljam, če pomislim, koliko stane že en majhen pripomoček. No, ta postelja je prilagodljiva res vsakomur. In otroka v njej podložiš, kakor spi, da je v pravilnem položaju.
In tu je ves hec. Jaz sem prav skeptično gledala, da verjetno Sara tega ne bo marala, saj se rada premika med ležanjem. A ne, mala me je zafrknila in neznansko uživala med 'poskusnim počivanjem'.

Kar kmalu sem odšla in Sara je bila menda tačas pridna. Tako sem lahko skočila na faks rešit en izpit:) Nazaj sem prišla za kosilo, ki ga je kar nekaj pojedla (še posebej presenečena sem, ker je bila rižota z morskimi sadeži, Sara ne je riža, kaj šele rakce v njem;)) in se ni nič upirala.
Klemen in Erika sta se pripravljala na spanje, midve pa sva se potiho poslovili in odšli.
Za jutri še ne vem, če bo Sara že lahko prespala v vrtcu. Za sredo pa upam, da bo in da takrat meni ne bo treba hoditi nazaj za kosilo.

Meni je še posebej všeč, ker končno tudi jaz svojo sončico vozim v vrtec. Končno jo lahko preobuvam v garderobi, ji slečem in oblečem jopico. Končno vem, da bo Sara dopoldneve preživljala res aktivno in v družbi prijateljev. In končno se bo meni nabiralo vedno več časa zase. Prav vesela sem, da je prišel ta dan. Da je Sara uživala in da se življenje nekako postavlja na normalne tire.

Sara, želim ti da boš uživala v vrtcu in da te bodo vsak dan spremljale nepozabne žurke!

Pozdravčke:)

POLETJE ODHAJA

Res se poslavlja. In bilo je lepo.
Danes sem zopet preletela fotografije od maja pa do danes. Toliko vsega se je zgodilo, toliko smeha, solz, veselja, dosezkov in lepih pogledov! Kar nisem mogla verjeti, koliko custev se zbudi skupaj s spomini, koliko smeha privabi ena fotografija, koliko prijetnega v srcu lahko clovek obcuti. Se enkrat sem si potrdila, da sem Sari zelo dobra mati, saj dozivi toliko lepega. In kako lepo se zna smejati, kako zna dozivljati vsako majhno stvar, se veseliti vsega in se nasmehniti vsakomur.


V petek sva dopoldne preziveli v druzbi Urske, Spele in Natase ter treh malih sonckov. Bilo nama je super, po dolgem casu v stari druzbi:) Sara uziva med otroki, jaz pa sem med dekleti res Jaz in hecno, vedno znova se dogovorimo, da zdaj se bomo pa res bolj pogosto dobivale. Smo iz istih krajev (kaj pa je tistih nekaj kilometrov v danasnjem svetu avtomobilov?) in ce smo se druzile 'v najbolj norih letih', zakaj se nebi se sedaj, ko smo 'bolj resne'? No, jaz sebe nimam za prav veliko bolj resno, samo ne divjam vec in nisem zagrenjena, vec se smejem in cenim bolj majhne, bolj pomembne stvari:)


Vceraj smo bili pri gospodu Stojanu v Kopru. Po dolgem casu je Sara spet uzivala v njegovih 'mojstrovinah' in tokrat je bila terapija celo zastonj. Le obljubiti smo morale, da bomo redno delale vaje. OBLJUBIM!
Naj prisepnem, ceprav se s tem ne smem hvaliti, da je dvignil Saro na noge in je naredila kake stiri korake proti meni. Jaz bi skoraj pocila od ponosa in nove doze upanja!
Potem pa sem razmisljala o deklici, ki nas je navdusila za njegovo vrsto terapije. Ona hodi tocno tako, kot je Sara 'izdelala' te stiri korake. Le malo bolj zdresirana je ze in ne rabi pomoci. Je pa shodila tudi z malo njegove pomoci. Tehnika je bistveno drugacna, kot jo vidimo pri nas (the normal people), a premikanje pa le je. Doma smo ponovile enkrat danes, a se kar ne upam. Pri meni to vzbuja prevec slabe vesti, raje jo postavim na noge le med terapijo, kot me je naucila terapevtka (the original one). Takrat so tudi stopala v pravilni legi ter kolena narazen, tako da ni bojazni za kakrsnokoli nevarnost okoli kolkov...
Toliko o tem.


Pot nas je vodila v Izolo, kjer sem bila kar presenecena nad morjem, saj ni bilo tako umazano, kot ga imam v spominu za celotno Obalo. Sara je zopet posteno uzivala, plavala, se smejala in bila kraljica, valda na svojem, cisto svojem lezalniku.
Tetkica je takoj iskala potencialnega kandidata zame. Ugotovila sem, da ne bo lahko, ker ji res moj okus ni niti malo vsec. No, meni pa njen ne. In zaenkrat se nisem prestopila v veri, da bi mi drugi izbirali partnerja:) Ne, ne in ne, ona ima cisto zgresen okus. Bljak!


Itak pa, jaz imam ze ogledanega! Le se detektiva rabim, za malo poizvedbe:)
Ja, v petek sem ga zopet videla. Dvakrat:) Celo tri, stiri, pet besed mi je namenil. Waw!
No, poanta je v tem, da mu uspeva. To mess up with me.


No, spet sem zasla... Sara je po Izoli malo bruhala... No comment, sedaj je bolje in jutri bova kar sli v vrtec. Ne smeva zamuditi ze prvega dne. Potrjeno je skupina polna, to pomeni 6 malckov. Slisi se malo, a dela je ogromno. Saj ne vem, mogoce pa jih 5 hodi ali se vsaj plazijo ali sedijo... V glavnem, kar malo tezko si predstavljam vse skupaj, kako dve zenski zmoreta rihtati take soncke. It's weird...
Ruzacek ze caka na kavcu, notri je vse potrebno: novi rozasti copatki, flaska, kar precej rezervnih cunjic in Stesolid (in case of epi emergency). Pa klobucek, ce se slucajno prikrade soncek. Tudi ta mali vozicek je ze v avtu in skutka za mini zajtrk pred hladilnikom. vsekakor bova na kaj pozabili, a vedela bom sele, ko bom tisto rabila.


In ta teden me cakajo trije izpiti. Nekako pripravljena sem, varstvo je zagotovljeno... It's all proffessional:)
Caka me le se mala ponovitev snovi, topla voda v banji in moj 'ljubljeni' Dormeo:)


Jutri korakamo novim izzivom naproti. In sedaj ne bom vec nergala nad hadnim ozracjem. Je opraviceno in dovoljeno. Ze komaj cakam zimo. Rokavicke, sal, plasc, skornje in sneg. Cudovito pravljicno pokrajino naokoli in veseli December... Ah, spet off the way.


Better to say GOOD NIGHT*: )