DATI IZ SEBE

V prejsnjem postu sem pisala, kako sva se s Saro pustili, da so zunanji dejavniki vplivali na najino razpolozenje. No, Sari je oprosceno, saj jo res boli tisti zobek, a meni? Pridejo dnevi, ko tudi jaz podlezem vsem pritiskom, ki se kopicijo z vec strani.

Bilo je obdobje, ko sem nosila skrbi s seboj kot culo na rami. Kar nisem je mogla razvezati, teh skrbi posortirati in jih pustiti nekje ob poti. Vse do danes. Danes sem imela zgleda nek 'ociscevalni' dan.

S Saro sva uzivali v druzbi druga z drugo, spet sva se zabavali, smejali in guncali afne. Ob takem veselem razpolozenju se jaz lahko sproti 'zdravim', si pocistim podstresje. Nabrala sem si torej energije za naprej, vse stvari v moji zlati culi stresla z ramen in jih pogledala z druge strani.
Waw! To je bila tista pozitivna stran, pogled je cisto drug, kot prej. Bolj mavricen, bolj obetaven:) Ni bilo vec sive in crne barve, ampak cela paleta mavricnih, blescecih in veselih barv! Zasijalo je novo upanje, nove moznosti in odprle so se nove poti.

Nekako sem pustila za seboj nadlezno in neprestano premlevanje o moji nogi, operaciji, o vseh moznostih. Pustila sem za seboj spomine iz casov, ko sem delala v vrtcu. S tem sem se otresla skrbi glede Sarinega vrtca. Vsa sivina je izginila in vesela sem, da sem zmozna stvari videti skozi pisana ocala. Le cas potrebujem.

Je pa ostala ena stvar, ki me je spet zacela gristi od znotraj. Spoznanje, zakaj mi je carski gospodic mesal glavo, bil tako zanimiv, a vseskozi se ni uspel prebiti skozi zid, da bi mi postal res vsec. Tu je tudi razlog, zakaj jaz ne bom nikoli nikomur namignila, da mi je vsec. Tu je razlog, zakaj obupam ze na zacetku-ma ne, pred vsakim morebitnim zacetkom. Tu je razlog, zakaj se glede svojih moznosti drugje tako zelo podcenjujem. Tu je razlog, zakaj mi obcasno samozavest pade pod nivo nic.

Kam pes torej moli tacko?
Ze davno sem prodala srce, zaprla skrinjico in odvrgla kljuc. Na zalost, a je prodano. In vcerajsnji klic mi je zopet odprl oci. Danasnje cakanje v prazno na Sarino babico me je spomnilo, da je to to. Ta teden je bilo verjetno po nakljucju toliko situacij, kjer so me ljudje spomnili. Toliko vprasanj, ki so moje misli peljale stran. In nasla sem kopijo pisemca izpred dveh let, ki je obudilo bolecino. Zato sem taksna. Zato sem jaz.

Tega je ze davno, vse je zakopano, vse pozabljeno, vse odpusceno. Le srce sem pustila nekje dalec, iscem ga, a ga ne dobim nazaj. Ima ga clovek, ki ga zelim sovraziti.
Ce bi mi to sovrastvo uspelo, bo on poleg vseh pajkov edino bitje, edina stvar, edini pojem na Zemnlji, ki bi ga sovrazila.
In danes si zelim samo to. Ce se mi zelja izpolni, mogoce pride srcek nazaj. In mogoce ga bom jutri lahko pustila kje drugje... Tam ga nebi mesarili, nebi ga trgali, nebi ga pljuvali, nebi ga klali.

Tam bi ga ljubili.

Zelim si...

Lahko noc*